Na jugovzhodnem delu Slovenije se razprostira pokrajina z imenom Kočevsko. Skrivnostni gozdovi se kot zelena žametna preproga nemo dvigajo kvišku. Ob pogledu na to bogastvo niti ne slutimo, da skrivajo v sebi bogato zgodovinsko zapuščino. Tukaj so namreč več kot šest stoletij prebivali Kočevski Nemci ali Kočevarji. Z vztrajnostjo in skromnostjo so preživeli na tem edinstvenem jezikovnem in kulturnem otoku, ki se je razprostiral na slabih 900 km2, od dolenjskih obronkov nad Krko na severu, do strmih pobočij nad Kolpo na jugu, od belokranjskega roba na vzhodu, pa do notranjskega Loškega Potoka. Ob popisu leta 1880 so na tem območju našteli 19000 prebivalcev, za Nemce se jih je izreklo kar 89 %.

Kočevarji so bili v vsem samozadostni. Vse kar so potrebovali za svoje skromno življenje, so si pridelali ali naredili sami. Bili so zelo pobožni, o tem priča veliko število sakralnih objektov, žal povečini v ruševinah...Znana etnologinja Marija Makarovič v eni izmed svojih knjig o Kočevarjih vzrok njihove goreče pobožnosti pripisuje temu, da so poleg te surove in puste pokrajine morali imeti še nekaj, da so lahko preživeli...in to je bil Bog…

Na vzpetini nekdanje kočevarske vasi Nemška Loka, po kočevarsko Unterdeutschau, nedaleč od Brezovice na cesti Stari trg ob Kolpi- Kočevje, stojijo ruševine nekdaj mogočne romarske cerkve. Posvečena je bila Žalostni Materi božji. Stavba je včasih imela ob fasadi kar dva kvadratna zvonika, poslopje se je nadaljevalo v široko pravokotno ladjo, na sredini se je cerkev razširila v globoki stranski kapeli.

Na tem mestu je že v 17. stoletju stala manjša cerkev posvečena sv. Lenartu, ki jo je v svoj seznam cerkva na Kranjskem uvrstil že Valvasor. Sedanja stavba, od katere je ostala samo ruševina, je bila zgrajena leta 1763 s pomočjo knezov Ausperger, po načrtih tedanjega stavbnega mojstra in arhitekta Lovrenca Pragerja. Za tisti čas je veljala za eno največjih cerkva na Kočevskem in ta primat bi nedvomno obdržala do današnjih dni, če ne bi bila v povojnih letih nasilno porušena.

Obtožujoče razvaline na vzpetini nad vasjo, obdane z ograjami za pašo drobnice, skrivajo v sebi ogromno čudovitih detajlov. So prava paša za oči in objektiv fotoaparata. Prav skrivnostno lepo je na tem kraju. Tišino v hladu ruševine pod še lepo ohranjenim stropom, grajenim iz zloženega kamenja, zmoti le kapljanje vode, ter glas ptic iz bližnjega gozda. Začudeni opazujemo rastlinje in drevesa, ki so pognala dobesedno iz kamenja razvaline in se borijo za svoj obstoj. Krivenčasta stebla nas nehote spominjajo na trdoživost in skromnost nekdanjih prebivalcev teh krajev. Neverjeten mir in pretakanje energij, ki so jo tu pustile in na nek način vgradile generacije pobožnih kočevarskih romarjev, obiskovalca nikakor ne pustijo ravnodušnega…Vzemite si kdaj čas in ta lepi kraj obiščite tudi vi, z Brankom, ki je v galerijo prispeval tudi svoje fotke, sva bila tam koncem lanskega leta.