Fotoklubovci smo se znova potepali. Tokratni cilj fotosafarija so bile Bele stene v Gorskem Kotaru v sosednji »lijepi njihovi«. Na pot smo se odpravili v soboto 4. julija, preko Vinice, Bosiljeva, po avtocesti do Ogulina. Po jutranji kavici smo nadaljevali v smeri izhodišča proti naselju Jasenak. Tu smo zavili desno in si šli ogledat nekdanji ponos hrvaškega zimskega športa Bjelolasico. Zapeljali smo se skozi nekdaj lepo urejeno naselje, ki pa danes kaže dokaj klavrno podobo.

Nadaljevali smo proti izhodišču za Bijele stene. Prezident Ivan je bil znova v vlogi šoferja kombija in varno nas je dostavil čisto do zadnjega možnega izhodišča, do koder je še možno z avtomobili. Od tu naprej pa pot pod noge. Do sten je po lepi senčni poti dobra ura fotografske hoje, ki je v prijetnem klepetu in iskanju motivov minila kot bi mignil. Na območju samih sten pa je pokrajina do kraja alpska z manjšim plezalnim, vendar dobro zaščitenim vzponom.

Te stene s sosednjimi Samarskimi stenami tvorijo zaščiten naravni rezervat. Na tem področju se nahaja veliko navpičnih, tudi do petdeset metrov visokih razbrazdanih sten, neprehodnih dolin, nekatere z večnim snegom na dnu. Ostenja različnih oblik se vzdigujejo iz nedotaknjene gozdnate pokrajine. Na nekatera mesta še ni stopila človeška noga. Stene se uvrščajo v edinstven geomorfološki fenomen krasa. Tu se je narava v pravem smislu razigrala in ustvarila neverjetne in fantastične oblike. Prav v tem času pa je v skalnih razpokah zacvetelo planinsko cvetje, tudi planike.

Vsi smo se povzpeli na vrh in uživali v prekrasnih razgledih. Tudi veliko dobrih motivov se je ponudilo našim fotoaparatom. Sledil je spust po krožni poti, ki je bil prav tako zahteven kot vzpon, pri planinskem zavetišču malo počitka in veselo proti izhodišču, kjer nas je čakal kombi.

Po Begovi stazi, kakor se imenuje več ali manj dobra gozdna cesta, smo nadaljevali proti Matič poljani. To je ogromen travnik, na katerem je postavljenih 26 kamnitih skulptur v spomin na 26 partizanov, ki so zmrznili ob pohodu preko te poljane pozimi leta 1944. Sonce je bilo že visoko, vendar smo se vseeno zapodili po travniku in fotografirali. Ko smo se naveličali, smo nadaljevali proti Tuku, Mrkopalju in Delnicam, kjer smo si privoščili pozno popoldansko kosilo. Od tu smo preko Broda na Kupi nadaljevali po slovenski strani proti Sodevcem, kjer smo se ustavili še na kolpskih igrah.