Tako, pa smo spravili zopet en fotosafari pod streho. Tokrat se nas je devet članov odpravilo raziskovat slovenski Kras, fotosafari pa se je zgodil na sam Dan reformacije, zadnji dan meseca Vinotoka. Bojni posvet z okvirnim programom je bil že kakih 10 dni prej v naših »klubskih prostorih« gostilne Panda. Ker se je že na prejšnjih druženjih izkazal prevoz s kombijem kot najboljša opcija, smo se zopet odločili za kombi. Startali smo ob dogovorjeni šesti uri in preko Novega mesta, kjer smo popili prvo kavico in pojedli prvi štrudelj, in nadaljevali proti Ljubljani in Vipavi. Da Kras »napademo« iz vipavskega konca, smo se odločili zato, ker smo kot prvo lokacijo izbrali vasico Goče, ki sicer geografsko sodi nekako med Vipavsko dolino in kraško pokrajino. Kar hitro smo prišli do teh Goč. Preden smo se zapeljali v vas, smo se pred Gočami ustavili, saj se nam je odstrla prelepa veduta, ki zelo spominja na Toskano. Terase vinogradov v čudovitih jesenskih barvah, na hribčku pa cerkvica s cipresami. V času, ko smo obdelovali ta motiv z artilerijo vseh kalibrov, se je na cesti ustavil avto in nagovoril nas je prijazen gospod. Kaj počnete tukaj, je bilo njegovo vprašanje. Pojasnili smo mu, da raziskujemo Kras. Boste šli v »Hoče«? je bilo v primorskem dialektu njegovo naslednje vprašanje. Pritrdili smo mu. Potem nam je razkril, da ima v teh krajih božje poslanstvo, da je župnik v tej fari. Sicer da mora nekam iti, vendar lahko tisto počaka in če želimo, nam lahko razkaže vas in seveda cerkev. Takoj smo bili za to. Pospravili smo opremo in mu sledili. Prijazni gospod nam je razkazal vas in vstopili smo v cerkev. Bila je lepo okrašena, saj je bila dan prej v njej birma. Pa da so v cerkvi obnovljene freske, nam je rekel, v kar nas pa ni povsem prepričal. Pripovedoval nam je o svetniku svetemu Andreju, zavetniku ribičev, trgovcev z ribami, mesarjev, rudarjev, vrvarjev in še koga, po katerem je posvečena cerkev. Pa o Andrejevem križu kot prometnem znaku, ki so ga poimenovali po poševnem križu svetega Andreja, kakor ga poznamo iz nabožnih slik. Tudi ozke uličice v Gočah so speljane v obliki Andrejevega poševnega križa. Potem pa presenečenje. »Če niste bili v kraški kleti, potem niste bili na Krasu«nam je obetavno namignil. Že smo se videli, kako nas bo popeljal na degustacijo v farovška teranova nebesa. Pripeljal nas je pred zelo neugledna vrata vinske kleti sredi vasi. Ah, saj gnila vrata še ne pomenijo, da so tudi sodi gnili, pomislimo. Pa niso bili samo gnili, bili so tudi prazni. Že kako desetletje ni bilo farovškega vina v tej kleti, ker cerkev nima več vinograda. Potem nam je zaupal, da je sicer lepo obokana klet naprodaj in da bi denar vložili v obnovo cerkve. Mogoče pa je v komu izmed nas videl potencialnega kupca? Kdo ve? Tako z degustacijo ni bilo nič in ker je vseskozi govoril o »soldih«, smo za njegovo prijaznost namenili majhen dar, ki se ga seveda ni branil… Kaj hočemo, denar poganja svet…vsaj tuzemski. Ko smo se poslovili od župnika, ki nam je seveda razdelil frišna farna oznanila, smo se še zadržali v ozkih uličicah Goč, ki so ponudile veliko zanimivih detajlov.

Kombi pod taktirko presidenta Ivana že brzi proti Štanjelu, to je bil tudi kraj, ki smo mu namenili največ časa. Stari Štanjel je terasasto razporejeno kraško naselje proti vrhu 363 metrov visokega griča Turn. Značilnost naselja so ozke uličice s kamnitimi hišami s kamnoseškimi detajli. Mojstri obdelave kamna so tu očitno (bili) doma. Biser Štanjelskega gradu pa je nedvomno Ferrarrijev vrt, ki je bil med obema vojnama zgrajen po načrtih arhitekta Maksa Fabjanija, kot del vile Ferrari. Posestvo je bilo v lasti tržaškega zdravnika Enrica Ferrarija, ki je v Štanjelu želel zgraditi podeželsko vilo in sanatorij za pljučne bolnike. Dokončanje načrtov je zaustavila vojna. Najprepoznavnejši del vrta je secesijski ovalni bazen z otočkom, v katerega priteka voda iz zapletenega vodovodnega omrežja. Veliko lepih motivov se nam je ponudilo na tem mestu. Pa še prekrasni pogledi po dolini reke Branice z vasicami na hribčkih, ter seveda ruj v čudovitih jesenskih barvah. Da pa se na beneškem mostičku nad Ferrarijevem ribnikom ne bodo fotografirali samo mladoporočenci in zaljubljenci, smo tu naredili eno skupinsko za naš arhiv…

V bifeju pod gradom smo si malo privezali duše in demokratično odločili, da je naša naslednja postojanka Pliskovica, majhna vasica s kakšnimi 200 prebivalci. Vas je dobila ime po pliski, kakor pravijo tu drobni ptičici, beli pastirici. Njen življenjski značaj je bil verjetno povod, da so pastirji, ki naj bi pred stoletji prvi naselili te kraje, enako živahne ovce in koze imenovali pliska. Tako naj bi ptice in ovce dale vasici to nenavadno zveneče ime… Okoli vasi so prostrani vinogradi in ni skrivnost, da znajo iz grozdja pridelati prvovrstni teran. Čeprav smo se potikali okoli cerkve, tu nismo naleteli na dušnega pastirja, ki nam bi bil pripravljen razkazati tu najbrž mokro farovško klet…

Pod vasjo na kamnitem zidu zopet demokratično odločanje. Večina nas je bila za to, da se premaknemo do Lipice in ujamemo »horde« lipicancev v večernem soncu na njihovem večernem izpustu. Napačna odločitev. V Lipici o konjih ne duha ne sluha. Lepo so bili zaprti v hlevih in čakali, da obiskovalci plačamo vstopnino, če jih bi slučajno hoteli videti. Pač praznični dan in najbrž njihova marketinška poteza. Zastonjskih fotografov imajo najbrž že poln kufer, mislim upravljalci, ne konji… Tako s konji ni bilo nič, približno enak scenarij, kot pri degustaciji v farovški kleti…

Oglasili so se želodci. Cel dan smo bili samo na suhi hrani in štrudlju, zato je bilo potrebno zaužiti nekaj konkretnega. Krasu smo res naredili krivico, da se mu nismo pustili razvajati s kraško kulinariko, ki je preverjeno odlična. Smo se pa odločili za srbsko varianto v Novem mestu. Slogan gostilne pri Geđotu se namreč sliši nekako tako: Če si v Novem mestu in ne greš k Geđotu, je to stran vržen dan. No, mi dneva vsekakor nismo vrgli stran, smo ga pa tukaj ob odlični hrani vsekakor potrdili…

Zopet je minil en čudovit dan našega fotografskega druženja. Fotografskih presežkov, govorim zase, res ni bilo, smo se pa nasmejali na zalogo in sklenili, da bomo s takim načinom druženja nadaljevali…Prihodnjič vabljeni tudi ostali člani, če bo treba, najamemo dva kombija…