Pa nam je zopet uspelo spraviti en klubski fotosafari pod streho. Pred prvomajskimi prazniki, 25. aprila, se je sedemglava razposajena fotografska druščina odpravila v hrvaško Istro. Seveda v popolni bojni opremi, potovali pa smo z najetim kombijem, kar se je izkazalo kot zelo dobra odločitev. Prezident Ivan, dober poznavalec te destinacije, nas je varno vozil predvidenim postankom naproti. Za cilje smo si izbrali naslednje kraje: Najmanjše mestece na svetu Hum, mesto na hribu Motovun, izumrli Dvigrad, slikovite Bale in seveda obmorski Rovinj. Na pot smo se odpravili ob šestih zjutraj, sončece nas je pozdravilo nad dragatuškim poljem. Kombi je pridno požiral kilometre po avtocesti proti Reki, skozi tunel Učka prvemu cilju naproti. Hum, prelepo mestece, pravijo da je najmanjše na svetu. Veliko starih hiš, po mojem občutku jih je večina preurejenih v vikende. Pa se je začelo. Kartice so kar požirale prekrasne motive, tudi veliko čudovitih detajlov. Zaokrožili smo po mestu, ko pa smo se dobili pri eni izmed dveh cerkva, smo tam naleteli na še enega fotografskega sotrpina in njegov model, ki ga je obdeloval na stopnišču cerkvice. Hitro se nam je pohvalil da je modni fotograf, Lucijan da mu je ime, da je bil predsednik fotokluba na Reki, pa da je predsedništvo »predao mlađima«, pa nekaj nas je poučeval o kompoziciji in svetlobi, pa o narcisoidnostji, vendar s svojim popotniškim objektivom ni naredil na nas posebnega vtisa. Njegova modelka Marijana pa oh in sploh. Najprej jo je Andrej rešil iz nikotinske abstinenčne krize, na kar se je jezik razvezal tudi njej. »Koliko bi mi dali godina« nas je samozavestno vprašala. Saj ne rečem, da je bila grda, vendar določene poteze so izdajale, da je že kar v visokem cvetu. Tudi druge je malo presenetilo to narcisoidno vprašanje, predavanje o tem je malo prej imel Lucijan. Pa smo začeli nakladati in ji napihovati ego. 25, 28, so bili naši odgovori, na koncu pa nam je bjonda zaupala, da jih šteje 38. Kaj hitro je bila voljna, da pozira tudi nam, kar smo s pridom izkoristili. Če ji je kdo poslal kakšno fotko ne vem. Poslovili smo se in se odpravili k drugi cerkvici. Petra, svetopisemska ključarka, je priskrbela ključe in notranjost smo izkoristili za slikanje portretov. Modela sta bila tokrat ključarka Petra in Damjan.

Poslovili smo se od Huma in preko Buzeta nadaljevali proti Motovunu. Prekrasno mestece na hribu nad dolino reke Mirne. V tem času še malce zaspano, poleti in v času filmskega festivala pa najbrž poka po šivih. Čudovita arhitektura, zopet množica detajlov. Postanek v kafiču pri mestnem obzidju, kjer nam je v nezasajenem cvetličnem koritu poziral čudovit maček. Lasnik pravi, da je to njegovo stalno mesto in tu preživi večino leta. Fotografiran pa je bil že neštetokrat. »Koliko bi mu dali godina«, pa nas ni vprašal…Pod mestom še fotografiranje čudovite mestne vedute in potem veselo naprej. Na kanfanarski cesti so nas zaustavili policisti, ker je tod ta dan potekala kolesarska dirka po Istri. Mrkogledi ramboti na motorjih so kar preveč resno vzeli svojo nalogo, kot da se bosta mimo pripeljala najmanj Obama, Putin in papež Frančišek. Pa vseeno smo stopili iz avtomobila in izkoristili priliko za fotografirane. Tudi v panning tehniki. Nekaterim je nekaj menda ratalo.

Nadaljevali smo proti Dvigradu nedaleč od Kanfanarja. Mestece v obliki gradišča je bilo zgrajeno v devetem stoletju na strateško pomembni točki, ki je nadzorovala kopenski promet po Istri. Mestece je menda izumrlo koncem 17. stoletja zaradi epidemij kuge in malarije. Tudi tu se nam je ponudilo veliko prekrasnih motivov. Izstopa ruševina cerkve sv. Sofije, žal so bila vhodna vrata zaklenjena. Potikali smo se med zidovjem in pridno fotografirali. Ob izhodu pa zopet modni fotograf, tokrat avstrijec z modelom. Ta ni bil zgovoren, deloval je bolj profesionalno kot tisti iz Huma in nismo navezali nobenega stika. Iz varne razdalje smo samo opazovali »prhutanje« modelke po porušenem in zaraščenem zidovju.

Pot pod kolesa in proti naslednji točki fotopotepa. Bale, zaspano mestece nedaleč od Rovinja. Tu je bilo že čutiti vonj po morju. Oglasili pa so se tudi želodci. Za nekaj časa smo pozabili na motive in se osredotočili na iskanje primerne gostilne. Odkrili smo jo kar daleč izven mesteca. Nazaj grede proti kombiju pa zopet škljoc-škljoc…

Dan se je počasi pričel nagibati proti večeru. V planu je bil še sončni zahod v Rovinju. Tokrat pa nam je malce ponagajala svetloba. Vseeno pa je nastalo nekaj lepih posnetkov znane rovinjske vedute z dominantno cerkvijo sv. Evfemije. Povzpeli smo se tudi k omenjeni cerkvi, kjer smo se dali prepihati prijetnemu morskemu vetru. Tu me je tudi dotolkla nostalgija. V tem mestecu sem v zgodnji mladosti skupaj s starši, bratom in sestro v železniškem letovišču preživel kar nekaj brezskrbnih dopustov. Sicer bolj špartansko, vendar za tista leta, ko veliko mojih vrstnikov morja sploh ni videla, neprecenljivo… Spust nazaj v mesto, na stopnišču še skupinsko poziranje pred Ivanovim ribjeokim objektivom. Spodaj v mestu še ena pijača v prijetnem kafiču na ulici, potem pa počasi proti domu…

Res lep »fotosafari« in s tako obliko druženja velja nadaljevati. Še je veliko lepih kotičkov v bližnji in malo daljši okolici, ki bi jih lahko skupaj obiskali, malo izmenjali izkušnje, predvsem pa se dobro imeli…