Cilj letošnjega prvega klubskega fotosafarija je bil Gradež. Tokrat se nas je devet članov odpravilo raziskovat slikovite lagune in prelepo naravo v okolici tega mesteca v sosednji Italiji. Nikoli namreč ne določimo podrobnosti, o vsem se odločamo sproti na podlagi želje in razpoloženja večine. Ker se je že na prejšnjih druženjih izkazal prevoz s kombijem kot najboljša izbira, smo se zopet odločili za kombi. Štartali smo na cvetno nedeljo devetega aprila ob dogovorjeni peti uri. Tokrat je krmilo v svoje vešče roke prevzel Damjan. Na Barju smo popili prvo jutranjo kavico, pojedli štrudelj in nadaljevali proti Sežani. Že iz avtoceste so se nam odstirali prečudoviti prizori novo nastajajočega jutra. Jutranje meglice so prekrivale polja ljubljanskega barja. Lepa ideja za eno naslednjih druženj…

Prestopili oziroma prevozili smo mejo in jo ubrali v smeri Benetk. Zapustili smo avtocesto in se v bližini Gradeža ustavili pred ogromnim poljem oljne repice. Čudovit prizor ter hvaležen fotografski motiv. Dali smo si duška… Še en postanek pred Gradežem. Pritegnile so nas morske lagune s prekrasnimi prizori. Tudi tu smo se zadržali kar nekaj časa.

Končno smo prispeli v Gradež in na obali parkirali. Napotili smo se v mesto, ki je res nekaj posebnega. Obilica prekrasnih prizorov se je odstrla našim očem in objektivom. Posebno privlačni so bili morski kanali z zasidranimi čolni, ribiškimi ladjami in njihovimi odsevi. Pa zanimiva arhitektura obmorskega mesteca s cerkvijo sv. Eufemije, istega svetnika, ki nas je čuval že predlani v Rovinju. Trg pred cerkvijo je bil poln ljudi, kupovali so oljčne vejice, ki so jih nosili blagoslovit v cerkev. Ko smo se dodobra nafotografirali, smo se vrnili k našemu kombiju. Spomladansko sonce je okoli poldneva kar močno pritisnilo in odločili smo se za premik. Naša naslednja postaja je bil obmorski turistični kraj Lignano Sabbiadoro. Najprej smo si v prijetni restavraciji na peščeni plaži privoščili malo počitka in pijačo po kar zasoljenih cenah. Potem pa v akcijo po prostranstvih mivke. Oseka je odkrila nešteto čudovitih prizorov v okolici lesenega pomola s svetilnikom. Tu smo res prišli na svoj račun. Šli smo se tudi akcijo reševanja rakovic, ki so nam potem hvaležno pozirale. Obkrožili smo kar lep košček plaže, ob povratku na izhodišče smo ubrali bližnjico in se nekateri skoraj »utopili v živem blatu«. Pa vseeno smo vsi dobre volje priracali do našega kombija.

Pred nami je bilo še kar nekaj dneva in odločili smo se, da se premaknemo do Solkana na naši strani in obiščemo solkanski železniški most. Večina nas še ni bila pri tem kamnitem lepotcu. Priprave na gradnjo mostu so potekale v letih 1903 in 1904, gradili so ga od 1904. do 1905. Velika uganka za graditelje je bila Soča s svojo muhasto naravo, saj je lahko voda hitro narasla. Načrt zanj je izdelal avstrijski inženir Rudolf Jaussner. Dolžina celotnega mostu je 220 metrov, razpon loka pa 85 metrov. Velja za najdaljši kamniti lok na svetu, dvomim, da bodo ob sodobnejših načinih gradnje v bodočnosti hoteli preseči ta kamniti rekord, ki je sestavljen iz 4533 kamnov… Dodobra smo ga ovekovečili, imeli smo tudi to srečo, da je čezenj pripeljal vlak, škoda le, da ni bil tisti čuhapuhasti.

Oglasili so se želodci, sendvičev je zmanjkalo in potrebno je bilo pojesti nekaj konkretnega. V bližini mostu je dobra restavracija Žogica. Uspelo nam je dobiti mizo, ki je bila sicer rezervirana za nekoga drugega,natakar pa nam je dal časovni limit. Ni bilo problema, saj se nismo nameravali »slowfoodati« in je bila časovna omejitev odvisna predvsem od hitrosti njihove postrežbe. Vse se je dobro izteklo in zadovoljni smo se podali proti domu.

Zopet je minil en čudovit dan našega fotografskega druženja. Fotografskih presežkov, govorim zase, res ni bilo, smo se pa zopet nasmejali na zalogo. Vsekakor moram s tako obliko druženja nadaljevati. Prihodnjič vabljeni tudi ostali člani, če bo treba najamemo avtobus.