Lepo jesensko vreme je porodilo idejo, da bi fotoklubovci zopet odrinili na kakšno fotografsko druženje. Tokrat smo bili za Damjanov predlog, obiskali smo Velebit v »lijepi njihovi« na področju vsem malo znane Majstorske ceste. Ta zelo zanimiva cesta prečka Velebit med Svetim Rokom in Obrovcem preko prelaza Mali Alan na nadmorski višini 1045 metrov. Cesta je bila zgrajena v prvi polovici 19. stoletja po nalogu dunajskega dvora, da bi se skrajšala pot do Zadra in Dalmacije. Mojster Josip Kajetan Kažič je projektiral in nadzoroval gradnjo najsodobnejše cesto tistega časa v tem delu Evrope. Mojstrovina poteka skozi najbolj surove predele Velebita in je grajena tako, da je omogočila promet konjskim vpregam, ki so bila edina prevozna sredstva takratnega časa. Z gradnjo so pričeli iz smeri Obrovca proti prelazu Mali Alan, takratnemu zaključku dalmatinske meje, pa vse do Svetega Roka na Lički strani.

Naša šestčlanska ekipa je cesto z dvema avtomobiloma, polnima fotografske opreme, napadla iz Ličke strani. Cesta na tej strani najprej vodi skozi širne bukove gozdove, ki so se v tem času odeli v čudovite jesenske barve. Ko sta jeklena konjička počasi grizla blago strmino lepo speljane makadamske ceste, ki na celi trasi ne preseže nagiba 5,5%, je sonce pričelo premagovati meglo. Čas za prvi postanek, prigrizek in prve posnetke. Zabeležili smo lepe prizore, ko sončni žarki presvetljujejo živo pisane drevesne krošnje. Iz trenutka v trenutek so se spreminjali svetlobni pogoji, mi smo pa to pridno izkoristili. Sledil je premik in kmalu smo bili blizu prelaza Mali Alan. Tu se je pokrajina popolnoma spremenila. Odprla se je prekrasna panorama, svet je postal kamnit, vmes pa rastlinje v prekrasnih jesenskih barvah. Tisočeri prizori, pa menjavanje objektivov, saj so bile lepote na voljo v vseh pogledih in zornih kotih. Kar precejšen del ceste smo prehodili peš, saj je bilo škoda sedati v avtomobila, da ne bi kaj zamudili. Hvala vrlima šoferjema, da sta avtomobila počasi premikala za ali ped nami. Prispeli smo do podnožja Tulovih gred, to je mesto, kjer so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja posneli nekaj filmov o Winnetouju. Pokrajina je tu res čarobna, kot bi prišli v nek drug svet. Tu smo naredili tudi skupinsko fotografijo, ki nas bo spominjala na to prekrasno druženje.

Sledil je še spust proti Obrovcu. Tu je cesta speljana po številnih serpentinah, varovana s kamnitimi ograjami. Res mojstrsko gradbeno delo tistega časa. Zopet smo se na lepih mestih ustavljali, raziskovali ruševine nekdanjih obcestnih prenočišč, raznih zanimivih spominskih obeležij in fotografirali. Majstorska cesta je zadnjih nekaj kilometrov pred koncem asfaltirana, vendar še vedno ob robovih varovana z kamnitimi ograjami in odbojnimi kamni. Kar prehitro jo je bilo konec. Potem pa mimo največje hrvaške zavožene investicije, socialistične tovarne glinice v Obrovcu v mesto na Zrmanji. Mesto, kot bi prišel v Černobil. Nobenih ljudi, nobenega prometa. V kafiču srečamo edinega gosta, ki nas poduči: »vikend je, svi su na selu«. Popijemo kavico, imeli smo še kar nekaj časa, zato se iz mesta odpravimo proti gornjemu toku Zrmanje. Cesta nas je vodila v nekaj kilometrov oddaljen prijeten kotiček ob reki. Najprej smo v prijetni gostilnici nekaj konkretnega pojedli, saj smo bili cel dan na suhi hrani. Obcestne gostilne ob Majstorski cesti so namreč že več kot stoletje v ruševinah. Fotosafari pa smo zaključili še nekaj kilometrov višje, kjer smo naredili nekaj čudovitih posnetkov res lepe in čiste reke Zrmanje v svetlobi iztekajočega se dneva.

Udeleženci smo enotnega mnenja, da je fotosafari zelo uspel. Ujeli smo res lepo jesensko vreme z najlepšimi barvami tega letnega časa. Škoda le, da ni bilo večje udeležbe. Osebno me je ta cesta tako navdušila, da se v te kraje zagotovo še vrnem. Z besedami je te lepote težko opisati, naj tej pisariji pomagajo fotografije udeležencev…

Besedilo: Vinko Kukman

Foto: Gregor Hutar, Ivan Pavlakovič ml. ter Vinko Kukman